Pojav meščanskih strelskih društev v 15. in 16. stoletju je posledica potreb meščanov po ohranjanju reda in miru ter obrambi pred zunanjim sovražnikom. Urjenje z orožjem je bilo pogosto obveza vsakega za boj sposobnega meščana. Tovrstnim dejavnostim je bila naklonjena tudi gospoda, saj je iz vrst dobrih strelcev lahko po potrebi novačila vojake.1

Ljubljana je imela kot edina utrjena točka v poznosrednjeveški Kranjski, kamor so se okoliški prebivalci lahko zatekli v primeru nevarnosti, zlasti v času turških vpadov velik strateški pomen.2 Ker pa obzidje ne zadostuje za učinkovito obrambo, so se meščani organizirali in urili v uporabi strelnega orožja. V ta namen so postavili strelišče na vznožju grajskega hriba (na mestu današnje Waldorfske šole). Tamkajšnja ulica se še danes imenuje Streliška ulica.1

Dolgo je za najstarejši obstoječi pisni vir o obstoju meščanskega strelskega društva v Ljubljani veljal fragment iz Celovške kronike, ki govori o velikem strelskem tekmovanju 14. julija 1562. Na podlagi tega zapisa je Ljubljansko društvo ostrostrelcev (nemško Rohrschützen Gesellschaft; v tekstu bomo uporabljali slovenski prevod) leto 1562 štelo kot začetek svojega obstoja.2 Toda v sodnem zapisniku iz leta 1551 lahko zasledimo, da strelsko društvo prosi mestni svet za sukno za hlače, ki je bilo tedaj pogosta nagrada za dobre strelce. Iz tistih časov se je ohranila tudi prošnja vojvodi Karlu za ustanovitev strelskega društva v Ljubljani. Ker je društvo tedaj že obstajalo, gre bržkone za željo po njegovi uradni potrditvi. V nekaterih virih zasledimo tudi, da je bilo strelišče leta 1568 že zelo dotrajano, iz česar lahko sklepamo, da je starejše, kot smo sprva mislili.1,3

Zavedajoč se pomena izurjenih strelcev za obrambo meje pred turško nevarnostjo je vladar notranjeavstrijskih dežel nadvojvoda Karel II. leta 1570 meščanskim strelskim društvom odobril t. i. »strelski dinar« (Schießgeld). Ljubljansko društvo ostrostrelcev je od ljubljanskega vicedoma (deželnega namestnika) na ta račun letno prejemalo 15 goldinarjev, enako vsoto pa je prispevalo tudi mesto. Leta 1587 so meščani ob podpori vicedoma zaprosili vlado v Gradcu za povišanje sredstev. Število strelcev se je namreč do takrat povišalo na trideset, poleg tega pa so se tudi drugi meščani želeli preizkusiti v tej »viteški umetnosti« in pridobljene veščine »uporabiti proti dednemu sovražniku.« Številni interesenti bi zaradi pomanjkanja denarja ostali praznih rok, kar jih je odvrnilo od streljanja. Manjkalo je tudi sredstev za vzdrževanje strelišča. Opozorili so, da prejemajo strelišča v Kamniku, Novem mestu in Kranju enako vsoto kot ljubljansko, kar je glede na večje število potencialnih strelcev v Ljubljani nepravično. Kot dodatno prednost so navedli, da bi streljanje mlade odvrnilo od škodljivih razvad, kot sta hazardiranje in pijančevanje. Prošnja je očitno naletela na gluha ušesa, saj so leta 1595 ponovno zaprosili za dodatnih 30 goldinarjev letno za streljanje z mušketami in risanicami. Gradec je tokrat prošnji ugodil.

Ljubljansko društvo ostrostrelcev je omenjeno tudi v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Valvasor poroča, da so imeli meščani, plemiči in deželni uradniki vsak svoje strelišče. Meščani so imeli strelske vaje poleti vsako nedeljo, vsak nov meščan pa jih je moral redno obiskovati dve leti. Mesto je plačevalo poročnika, ki jih je uril v streljanju. Dovoljenje za odprtje strelske sezone je podal mestni svet, ki so ga strelci pogosto prosili za sredstva za popravila strelišča.2

Žal pa je med strelci in mestnim vodstvom pogosto prihajalo do sporov. V virih iz začetka 18. stoletja je videti, da so bile glavni vir nesoglasij številne nepravilnosti v izvedbi strelskih tekmovanj, nesposobnost, koristoljubje in samovolja strelskih mojstrov, možnost odkupa posameznikov od strelske obveze in močno okrnjen obseg urjenja, ki ni več moglo zagotavljati ustrezne stopnje izurjenosti. Zaradi nezdravih odnosov je bilo strelišče vedno manj obiskano. Strelci so bili enotnega mnenja, da lahko strelski mojster postane samo izkušen strelec, ki bo skrbel za red in se izogibal prepirom. Od deželne oblasti so zahtevali uzakonjen strelski red. Prejeli so ga 25. aprila 1711, spisal pa ga je sam vicedom Franz Anton grof Lanthieri. Poleg pravil strelskega urjenja in tekmovanj, kazni za prekrške, varnostnih ukrepov ter nekaterih drugih odredb je strelcem podelil pravico, da si sami izvolijo strelskega mojstra.1,2

Leta 1737 so na mestu starega zgradili novo strelišče. Šlo je za skromno leseno stavbo s strelskimi pulti v pritličju, streliščem in klubskimi prostori v prvem nadstropju. V slednjih so organizirali slavnostne sprejeme, bankete, plese in zabave, služila pa je tudi kot čitalnica za člane.1 Njegovo ilustracijo vidimo na poslikani tarči iz leta 1785 (Slika 1).2 Poslikane tarče so sicer neprecenljiv zgodovinski vir podatkov o življenju, dogodkih, običajih in navadah tako ljubljanskih strelcev kot takratne družbe nasploh. Večinoma gre za z oljem poslikane lesene plošče, pri nekaterih pa je slika na papirju in nalepljena na leseno ploščo. Tarče so večinoma opremljene z letnicami in napisi, ki razkrivajo namen streljanja, ime strelca in naročnika. Najstarejša med njimi nosi letnico 1719.4